Tigri na prvi domači tekmi zaklenili vrata

Rjovenje Tigrov

Na zadnji dan v mesecu marcu je tackle ekipa Domžale Tigers dočakala prvo domačo tekmo sezone. Bil je čudovit nedeljski dan, vzdušje v Športnem parku Domžale pa temu primerno.

V goste je prišla ekipa Giantsov iz Gradca. Gre za B-ekipo tega najstarejšega avstrijskega kluba ameriškega nogometa, katere prva ekipa igra v elitni diviziji lige AFL. Bili so tudi nekoliko oslabljeni v napadu, s čimer pa se naša ekipa ni preveč ukvarjala. Raje so se skoncentrirali nase in v obrambi opravili svoje.

Kdor tako kot jaz spremlja ligo NFL, že dlje časa najbrž tudi sam ugotavlja, da se vse skupaj približuje NCAA igri z ogromno točkami in malo obrambe. Na srečo – vsaj po mojem mnenju – v Evropi stanje ni takšno. Po eni strani napadi preprosto ne morejo biti tako dobro uigrani in je nekaj manj atraktivnih akcij, a vse skupaj lepo nadomestijo spektakularne poteze obrambe, ki tudi niso tako pogosto zaustavljene z vrženimi rumenimi zastavicami za prekrške.

Sojenje v AFL ligi in v Evropi je, kar se tiče nivoja ameriškega nogometa, poglavje zase, vendar v to osje gnezdo ne bom drezal. Smešno je, da s tribune mnogi poznamo pravila bolje kot sodniki, ki so za to plačani, ampak to je treba izgleda vzeti v zakup. V luči vsega tega moram sojenje na domači tekmi v bistvu celo pohvaliti, saj ni bilo faktor pri rezultatu.

Glavni faktor je bil namreč domača obramba in njena dominacija. Zelen oziroma neizkušen nasprotnik gor ali dol, domžalski fantje so kot pravi tigri pohrustali gostujoče velikane in zasluženo dosegli t.i. shoot-out, kar pomeni da niso prejeli niti točke.

Končni rezultat je že nekaj časa znan: Tigers 24 – Giants 0.  Sam sem imel s stolpa na drugi strani igrišča, kjer sem se pridružil začasnemu snemalcu, sicer poškodovanemu lovilcu Mihi Tivadarju, res lep pogled na igrišče. Videla se je hitrost obrambe, številna zaustavljanja nasprotnika za izgubljene jarde, sacki (zaustavljanja podajalca z žogo), prestrežene podaje in preprosto rečeno strah nasprotne ekipe, ki je samo čakala kdaj bo tekme konec. Na tej točki velja pohvaliti njihovega punterja, ki je imel res veliko dela. Mislim resno, tudi punterji in kickerji so nogometaši – bilo je sicer nekaj kiksov, a tudi dva ali trije vrhunski punti, ki se jih ne bi sramovali niti v ligi NFL.

Obramba gostov je bila sicer veliko bolj spodobna kot napad, a so seveda naredili tudi nekaj napak. Takrat je na sceno stopil RB/WR domače ekipe Luka Kotnik #7, ki je v slogu Jureta Koširja slalomiral med avstrijskimi ”količki” in dosegel spektakularen Touchdown za 48 yardov, s tem pa tik pred koncem prve četrtine dosegel tudi prve točke na tekmi (6:0).

Domači napad je sicer tekmo začel v krču – gre za mlade podajalce, ki še pridobivajo dragocene izkušnje. Izmenjavanje QB-jev v igri je bilo zanimivo. Glede na to, da zmaga v bistvu ni bila vprašanje, lahko razumemo glavnega trenerja Anthonyja Gardenerja, ki je preizkusil veliko različic in v igri rotiral Žigo Majcna #3 in Janeza Flerina #5. Prav nič pa ni bila v krču obramba. Vsi od prvega do zadnjega so leteli po igrišču in sejali strah v kosti gostujočim igralcem.

V drugi četrtini se je odprlo tudi napadu in, vsaj po videnem na prvih dveh tekmah, odličnemu mlademu lovilcu Tjanu Gianiniju, ki nosi tudi meni zelo ljubo številko #86. Res je dobro sodeloval s podajalcem številko #5 – Janezom Flerinom oz. Johnnyjem, kot mu pravimo. Delo je v napadu dokončal RB #17 Črt Lapanje z lepim tekom za dobre 3 jarde in vodstvo domačih 12:0. Mimogrede, Tigri oz. trenerski štab se je odločil, da dodatnih strelov za eno točko ne bodo izvajali in so po vseh zadetkih poskušali z akcijo za dve. Žal vedno neuspešno, a to bo lahko dobra šola za pomembnejše tekme v prihodnje.

Obramba je takoj po touchdownu za 12:0 priborila novo žogo za napad iz 32 jardov nasprotnika. Slabo podajo nasprotnega podajalca, ki je bil pod pritiskom obrambne linije, je prestregel mladi DB Tigrov #28 Jošt Kovač.

Črt Lapanje in Tjan Gianini sta nato zamenjala vlogi. Prvi je opravil umazano delo po tleh, drugi pa je ujel lepo podajo v stran za zadetek in rezultat 18:0 za domače. Tokrat je bil podajalec mladi Žiga Majcen #3 s svojo prvo člansko TD podajo na uradni tekmi. Čestitke soimenjaku.

V drugem polčasu so gostje vse moči usmerili v obrambo in svojo special teams ekipo. Domači napad je tudi nekoliko zaspal, da sodnikov z nekaterimi ”zanimivimi” odločitvami  niti ne omenjam. Tako so Tigri dosegli le še en touchdown, ki pa je bil zelo lep. Šlo je namreč za podajo v stran, tako imenovani screen pass, ki ga je ujel povratnik po poškodbi Luka Kruljec #23 in si izboril pot v končno cono. Podajalec je tokrat nosil dres #5. Rotacijo na poziciji podajalca, ki naj bi bila v napadu ključna, bo v prihodnje zagotovo zanimivo opazovati. Tako Johnny kot Žiga dobivata kar nekaj priložnosti in se, tako se zdi, borita za večjo minutažo. O tem nam bo morda v prihodnje kaj več zaupal glavni trener Anthony Gardner, a počakajmo do naslednje domače tekme, ki bo 22. aprila proti slovenskim rivalom, Generalom iz Maribora.

Do takrat naše Tigre to soboto, 13.4., čaka še najdaljše in verjetno najbolj zanimivo gostovanje v Salzburgu. Tamkajšnji Racmani oz. Ducksi so namreč vedno zanimiv tekmec, v prejšnjih dveh letih pa so se vse 4 tekme z njimi končale zelo tesno. Zanimivo je, da so vedno zmagali gostje in upajmo, da se bo tradicija nadaljevala. Na takšen razplet računamo tudi zaradi letos zelo močne obrambe, ki po kvaliteti realno sodi vsaj eno ligo višje.

Seveda pa je treba iti stopničko po stopničko. Izjemnih potez obrambe je bilo na prvi domači tekmi res veliko. Kot vedno je prednjačil kapetan, safety #21 Miha Hrovat, s sackom in prestreženo podajo. Zelo opazen je bil #90 Rok Limoni; če bi imel svetlejše lase bi mu sam najbrž rekel kar ”slovenski Clay Mathews #52”. To je seveda eden mojih najljubših igralcev ameriškega nogometa, ki je poleti iz Green Bay Packersov prestopil v LA Ramse. Tudi na tem mestu zahvala Claymakerju za vse sacke in spektakularne poteze v 8-ih letih igranja za najtrofejnejši klub v zgodovini tega prelepega športa.

No, da ne zaidem preveč iz teme, naj med Tigri omenim še motor ekipe iz obrambne linije Anžeta Prislana s številko #47. Opravlja umazano delo, ki se ga v statistiki ne opazi vedno, je pa vidno z višine stolpa in trenerske klopi, s koder so še posebej opozorili nanj. Za konec ne morem niti mimo #23 Jureta Laharnarja, ki je tokrat ob vračanju punta v pozitivnem smislu upravičil svoj novi vzdevek Cutback King in pridobil okrog 30 jardov, kar je pomagalo pripraviti zadnjega izmed štirih domačih zadetkov. Obrambne igralce bi lahko našteval še in še, pa bom izpostavil le še #10 Lenarta Hribovška, ki je ”leni” samo po vzdevku, saj na igrišču kar leti – pogosto kar v smeri žoge, za katero ima nos.

Da ne dolgovezim; odpravite se to soboto, 13.4. v Salzburg in se prepričajte na lastne oči. Sam si tekme žal ne bom mogel ogledati v živo, saj smo doma v veselem pričakovanju na najmlajšega ”tigrčka”, ki bo enkrat v naslednjih treh do štirih tednih (ali seveda že prej, kodo ve?) prikukal na svet.

Za konec le še pozdrav –  Stay Tuned & Tigers Roar – skupaj gremo po nove zmage!

Žiga R. Novak, 9.4.2019

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja