Jure Bezica – Bezi

TIGERS INTERVJU

Kdor si je v letošnji sezoni ogledal kakšno tekmo naše tackle ekipe Domžale Tigers, je ob igrišču zagotovo opazil energičnega, glasnega in zavzetega trenerja, ki s svojo energijo in entuziazmom bodri svoje igralce in od njih zahteva na igrišču maksimalno borbenost in zavzetost. To je seveda Jure Bezica ali krajše Bezi, kot ga vsi kličemo.

Skoraj devetindvajsetletni Ljubljančan je letos postlal nepogrešljiv člen Tigers družine, a v klubu pravzaprav ni novinec. Sodeloval je namreč že pri ustanovitvi Domžale Tigersov (skupaj z Jernejem Pavličem, Aleksom Šoštaršičem in Petrom Namrošom Vujunovićem) v letih 2014 – 2015. Nato se je iz kluba za nekaj časa umaknil in se posvetil igranju za Ljubljanske Silverhawkse, v letošnji sezoni pa, odkar Silverhawksi in Tigersi sodelujemo, tudi on pomaga klubu kot trener. Začel je kot svetovalec, trener posebnih enot oz. special teams, sedaj pa je, po odhodu Anthonyja Gardnerja v Nemčijo, že nekaj mesecev v vlogi glavnega trenerja članske tackle ekipe.

Intervju sva opravila v dveh delih , najprej na vrtu Hiše na travniku ob hladni pijači pred dvema tednoma, ter nato še po koncu prvega treninga po končanem rednem delu sezone 2019 v ligi AFL 2, kjer so Tigersi z izkupičkom 6-2 zasedli drugo mesto v svoji konferenci in se uvrstili v polfinale končnice. Intervjuja sem združil v celoto, saj vročica pred prvo playoff tekmo v zgodovini kluba, ki bo v soboto 6.7. ob 19:30h v Znojmu na Češkem, narašča najmanj tako močno, kot zunanje temperature. Ravno pravi čas torej, da si vsakdo prebere kaj več o pričakovanjih glede te pomembne tekme in razmišljanjih glavnega trenerja ekipe – Jureta Bezice.

Ampak do tja še pridemo, intervju sva namreč začela na točki, ko se je Bezi z ameriškim nogometom šele spoznal …

Kako in kdaj si se prvič srečal z našim športom, ameriškim nogometom?

Bilo je leta 2005, malo pred tem sem prenehal igrati rokomet. S prijateljem sem želel iti na trening ragbija, pa sem v tistem času slučajno ravno spoznal Petra Namroša Vujinća, ki me je povabil na trening ameriškega nogometa ljubljanskih Silverhawksov. Kot ljubitelj kontaktnih športov sem se takoj navdušil.

Kako je torej potekala tvoja kariera igralca ameriškega nogometa?

Prvo leto, v sezoni 2005, sem treniral s Siverhawksi, takrat sem imel 15 let in komaj sem čakal, da bom lahko zaigral na pravih tekmah. Nekajkrat sem dobil priložnost, nato pa so me v svojo ekipo za sezono 2006 povabili Carinthian Black Lionsi iz Celovca, kjer sem odigral 5 zanimivih sezon. V leto 2011 sem imel zaradi poškodbe pavzo, nato pa se v 2012 vrnil in z ekipo smo osvojili 1. divizijo avstrijske lige (AFL 1, druga liga po moči v Avstriji op. a.).

Leta 2013 sem odšel v Nemčijo k ekipi Kirchdorf Wildcats, kjer je bilo na začetku za vse odlično poskrbljeno, nato pa se niso več držali dogovorov in pogodbe zato sem med sezono prestopil v Ljubljano k Silverhawksom, kjer sem tisto leto odigral do konca. Žal je v Nemčiji šlo za slabo izkušnjo, iz katere pa sem se veliko naučil. Za sezono 2014 sem nato imel številne ponudbe iz Švedske, Finske, Danske in Nemčije, a sem iz previdnosti in zaradi želje po igranju doma ostal v Ljubljani.

Med leti 2014 in 2017 sem bil kapetan Silverhawksov in kot linbecker predvsem vodja obrambe na igrišču. Zaradi poškodbe vratu sem prenehal z igranjem ter se razšel s klubom, saj se takrat ni izšlo, da bi postal trener. Razlog je bila rehabilitacija in drugi osebni razlogi, o katerih na tem mestu nebi rad govoril.

Kako pa se je potem začela tvoja trenerska kariera in kaj si počel v zadnjih letih?

Nekaj časa sem se posvečal redni službi, seveda pa sem si tudi po prenehanju z igranjem želel še naprej delovati v ameriškem nogometu, ki mi je pisan na kožo. Potreboval sem nekaj časa zase, ko pa se je lani jeseni ponudila možnost za sodelovanje z Domžale Tigers, nisem okleval, saj sem vedel, da se bom v vlogi trenerja slej ko prej vrnil v ta šport.

Lahko malo bolj razložiš, kako se je začelo tvoje sodelovanje z Domžale Tigers?

Seveda, ko je postalo jasno, da bo tackle ekipa Silverhawksov v 2019 združena z Tigersi, so me povabili kot mentorja za igralce in pomočnika Urbanu Repanšku, trenerju oziroma koordinatorju obrambe pri Tigersih. Ko so se treningi začeli, sem prevzel special teams in bil v tej vlogi trenerja in svetovalca vse do odhoda Anthonyja. Nekaj časa je viselo v zraku njegovo usklajevanje igranja v Nemčiji in trenerstva, nato pa je v začetku aprila postalo jasno, da ne bo šlo in jaz sem prevzel vloga glavnega trenerja ekipe. Pod okrilje sem dobil napad, saj Urban dobro deluje kot trener obrambe.

Kako si se znašel v tej novi vlogi?

Prehod je bil nekako spontan in ni bilo težav, na treningih sem bil prisoten in imel vidno vlogo že prej, tako da sem pač stopil  malo bolj v ospredje in sedaj sem seveda še bolj glasen in poln energije (smeh). Kot igralec sem bil vedno del obrambe, vodja na igrišču, nekako v slogu Raya Lewisa (nekdanji ILB Baltimore Ravensov, Juretovega najljubšega kluba, eden najboljših linebackejrev v zgodovini lige NFL op.a.). Večji izziv je zato vodenje napada, kjer se učim in rastem skupaj z ekipo, seveda pa bi mi prav prišla kakšna pomoč.

Na tem mestu bi rad izpostavil dve osebi. V prvi vrsti Perota – Petra Kovača, predsednika našega kluba, ki res predano dela za vse nas, vedno sem si želel sodelovati z nekom takim, ki razmišlja podobno kot jaz in res naredi veliko za razvoj ameriškega nogometa pri nas. Druga oseba pa je Matic Pirnat – Piko (prejšnji glavni trener tackle ekipe, op.a.), kot zgled med glavnimi trenerji pri nas – na svoj način skušam družinsko vzdušje in povezanost ekipe fantov, ter celotnega kluba, peljati naprej in nadaljevati uspešno zgodbo.

Odlično. Kakšne so torej želje pred končnico na tekmovalni ravni?

Sam verjamem v znan ameriški rek ”Any Given Sunday”, ki pomeni, da lahko katera koli ekipa premaga svojega nasprotnika na tekmi, ki jo bosta odigrala. Favoriti ne zmagujejo vedno in rad imam vlogo ‘underdoga’, tistega ki napada in na nek način nima kaj izgubiti. 100% verjamem v svoje igralce in vem časa so sposobni. Če bodo pokazali takšno igro, kot jo znajo in so jo letos večkrat v posameznih polčasih že, lahko padejo tudi Knightsi iz Znojma!

Tako je, vsi vemo da so čehi z rezultatom v rednem delu 8-0 na domačem igrišču favoriti, a vendar …

Kaj tebe kot glavnega trenerja navdaja z optimizmom?

To, da vedno pokažemo zobe in da se kot ekipa nikoli ne predamo. Imamo izredno močne in neugodne enote special teams z Luko Kotnikom, Juretom Laharnarjem in Črtom Lapnjem. Napad je zelo napredoval prav po zaslugi Črta in našega podajalca Žige Majcna, ki je z izkušnjami pridobil na samozavesti in je iz tekme v tekmo boljši. Obramba je na tekmi s Salzburg Ducks dobila opozorilo in se nato v Mariboru res izkazala. Celotno sezono je bila naš najmočnejši člen in s predstavo, kot jo znajo pokazati vsi skupaj, lahko ustavimo kogar koli v tej ligi.

Kaj bi še izpostavil pred to pomembno tekmo 6.7. v Znojmu?

Pripravljamo prav poseben pristop, gre za drugačno tekmo, to je končnica. ”Playoffs in underdog mentality” – to je ključ. Imamo idealno priložnost za presenečenje, nimamo kaj izgubiti. Smo mlajša, bolj prilagodljiva ekipa, kakršne čehi v svoji konferenci še niso srečali. Redni del je nekaj drugega in v končnici je možno vse. Skupaj bomo tudi odšli na tekmo že dan prej in se temeljito pripravili na nasprotnika, tako da pričakujem napeto, izenačeno tekmo, v kateri vsekakor imamo možnosti in zato verjamem v zmago!

Za konec me zanima še tvoja vizija za ameriški nogomet pri nas in Domžale Tigers v prihodnje.

Moja vizija in pričakovanje je, da bo naš klub še naprej uspešno deloval in rastel. Veliko dela vlagamo in to se pozna. Tukaj bi rad omenil vse trenerje – Matija Klančar, Grega Vašcer Erban, Urban Repanšek in Matic Pirc, ki opravljajo odlično delo, za nas ”coache” je ameriški nogomet način življenja in to skušamo prenesti na naše igralce in igralke, podmladek in vse, ki sodelujejo s klubom.

S časom bi Domžale Tigers lahko postali nekakšni balkanski Swarco Raiders, kar se tiče organizacije, sponzorjev – v Srednji Evropi je to namreč res ”TOP of the TOP” klub, ki nam je lahko zgled. Pero že veliko dela na tem področju, ostali pa mu pomagamo in seveda potrebujemo še dodatno pomoč, da bo klub zrastel v to, kar si zasluži. Vsi, ki bodo želeli igrati tackle ali flag football na visoki ravni v tem prostoru bodo v prihodnosti najprej pomislili na Domžale Tigers. To je moja vizija, ki je mogoča zaradi predanosti vseh vpletenih na čelu s predsednikom, ki me s svojim delom navdihuje, da tudi jaz dam od sebe še več.

Skupaj rastemo v nekaj velikega in veselim se prihodnosti ameriškega nogometa v Domžalah. Na tem mestu bi omenil tudi tebe, Žiga. Na ameriški nogomet se res spoznaš in, kljub temu da ga nisi nikoli igral, kot nekdanji športnik ta šport dojemaš na pravi način. Vesel sem, da sodelujemo in da pišeš o našem klubu.

Hvala Bezi za te besede in predvsem za odličen, iskren in zanimiv intervju, ki ga teden pred tekmo z veseljem objavljamo. Vabljeni v Znojmo na Češkem 6.7.2019, sicer pa spremljajte še naprej tudi naša socialna omrežja in spletno stran – Welcome to the Jungle, skratka.

Avtor: Žiga Novak

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja